SEPTEMBER 2017: ZAUPANJE

18.12.2017

"Nihče od nas prav zares ne ve, kaj se bo zgodilo v naslednji minuti, pa vendar gremo naprej. Ker zaupamo. Ker imamo vero." Paulo Coelho
 
Zaupajmo v zaupanje*
 
Vsak od nas nosi s seboj zgodbe o zaupanju ter zgodbe o bridkih spoznanjih, ko je bilo to zaupanje izdano. In prav vsaka od teh zgodb vsebuje nauk o tem, da zaupanje ni samoumevno, temveč odnos, ki, tako kot vsak odnos, zahteva nego in skrb, da se lahko razvija. In zakaj je prav zares zaupanje tako pomembno?
 
Zaupanje je temeljni odnos, ki nam mogoča, da delujemo kot posamezniki, partnerji, družina, družba in kot kolektiv, saj nam daje varnost. Varnost, ki izhaja iz spoštovanja vrednot, sledenja dogovorom in pravilom, ki smo jih sklenili spoštovati zato, da dosežemo skupne cilje. Vsakič, ko vstopimo v kakršenkoli odnos namreč nehamo biti zgolj posamezniki z lastnimi željami in prepričanji, temveč tudi del celote, ki mora sodelovati in se medsebojno varovati, če se želi kot celota razvijati. Ko zaupanje izgine, postanemo zopet zgolj posamezniki prepuščeni sami sebi - v svoji najboljši, a tudi najšibkejši verziji. Pomislimo na direktorja, ki si redno sposoja službeni avto za sobotne nakupe ali na prijateljico, ki je izdala našo bolečo izkušnjo nekomu drugemu. V obeh primerih sta izdala zaupanje. Prvi s tem, ker si je za osebne namene prisvojil skupno last in s tem okrnil zaupanje v ustvarjanje skupnega dobrega. Druga pa, ker je brez našega dovoljenja z nekom delila našo intimno izkušnjo ter s tem okrnila zaupanje v to, da se lahko z njo pogovorimo, brez da bi nas skrbelo, da bo za to izvedel kdorkoli drug. V obeh primerih izdaja zaupanja vpliva na naše delovanje - zakaj prav zares potem tudi sami ne bi napisali potnega naloga za kavo na morju ali kot bonbone delili skrivnosti, ki so nam bile zaupane? Na osebni ravni je odločitev, do katere meje bomo dovolili zlorabo zaupanja, naša lastna, na ravni skupnosti pa je odgovornost za spoštovanje skupnih pravil na ramenih njihovih varuhov – vseh tistih, ki smo jim zaupali, da vodijo s tem, da varujejo pravila, ki nam kot družbi ali kolektivu pomagajo živeti bolje. 
 
Večkrat kot bomo dejansko zahtevali dosledno spoštovanje skupnih pravil te igre, več bo zaupanja v ljudi ter v svet. Bolj se bomo ljudje počutili varne, lažje bomo delovali. Več bo tudi zaupanja v zaupanje – ker nenazadnje je zaupanje kot virus, ki se širi. Vsak od nas pa nosi delček odgovornosti, da sprejme odločitev, ali bo ta virus krepil ali slabil naše odnose in s tem naše delovanje. 
 
*zaupanje: prepričanje, da je kdo sposoben, voljen narediti, kar se pričakuje