OKTOBER 2014: POŠTENOST

22.10.2014

''Bojim se, da moramo prej narediti svet pošten, preden lahko pošteno govorimo svojim otrokom, da je poštenost najboljša politika." -George Bernard Shaw

 

Kolikokrat namesto poštenosti raje uporabljamo druge fraze ali pa se je nasprotno nezadržano oklepamo? Kako pogosto dejansko govorimo o njej? Ali lahko sploh kdorkoli zase trdi, da je popolnoma pošten? Ali ni vendar poštenost vrednota, ki ni zgolj stvar besed, in ali ni vseeno do neke mere celo relativna in spreminjajoča se?

Težko bi rekli, da je na makro ravni poštenost preprosto skladna z zakonom, temveč je prej stvar morale in etike nad njim. Prav tako jo težko opredelimo na mikro ravni vsakdanjega življenja in medčloveških odnosov. Pa vseeno jo kot vrednoto v našem delovanju načeloma vsi povezujemo z nekaj ključnimi besedami: odgovornost, iskrenost, odkritost, vest, spoštovanje. Je vrlina, ki se izpričuje predvsem z majhnimi, pogosto skorajda neopaznimi dejanji, pri katerih je najlažje popustiti navidezni neškodljivosti.

Naše razumevanje njene opredelitve, posledično pa tudi naše bolj ali manj pošteno delovanje, sta tako v veliki meri odvisna od zunanjih okoliščin. Ali vsi to počnejo? Ali so postavljena pravila v resnici pravična? Ali gre za dejanje brez (večjih) posledic? In neredko najpomembnejše: ali bom s svojo odločitvijo ugajal okolju? Pri takšnih spraševanjih vsi kdaj podležemo. Zaradi notranje potrebe po sprejetju svoja dejanja prilagajamo okolju in mnenjem drugih, ne pa naši vesti. Enako lahko na naša dejanja vpliva strah, npr. pred pomanjkanjem. Nasprotno pa lahko iz nekega občutka notranje varnosti in zaupanja delujemo vedno bolj suvereno.

Poleg tega pa je tudi kot (nepopustljivo) delovanje v skladu z lastnimi vrednotami in vestjo poštenost podvržena spreminjanju z razvojem in rastjo, odraščanjem in pridobljenimi izkušnjami, nenazadnje s svetom okoli nas in družbenimi okoliščinami. Kar je bilo pošteno za naše starše, morda za nas ni več. Kar je bilo za nas pošteno pred 20 leti, morda danes več ni. Ocenjevanje poštenosti dejanj je torej odvisno tudi od znanja, ki ga v nekem trenutku imamo.

Poštenost je tesno in bistveno zvezana s samorefleksijo, v kateri si priznamo svoje človeške napake in spodletelosti. Tako jih lahko šele z ljubeznijo do sebe sprejmemo pri sebi in razumemo pri drugih. Nadalje pa jih tudi odkrito delimo z drugimi in prenesemo njihove posledice. Povedati, kdaj nam ni uspelo delovati pošteno, in poskusiti popraviti nastalo škodo lahko pomeni odlično priložnost za komunikacijo in učenje za vse. Ali ne gre morda namreč za goro, na katero vseskozi plezamo, pa vendar nima končnega vrha?



<<  prejšnji   naslednji >>