MAREC 2015: POŠTENOST

08.05.2015

Iskrenost je prvo poglavje v knjigi modrosti. - Thomas Jefferson

Ali so kriteriji poštenosti sploh lahko univerzalni? Kje so njene meje, pri katerih se začenja popuščanje in končuje nedolžnost? Kako gre skupaj z všečnostjo in po drugi strani uspešnostjo v družbi? Kaj poštenost v delovanju daje nam samim in kako z njo doprinesemo drugim?

Poštenost splošno velja za eno od temeljnih vrednot naše družbe, zato njeno omenjanje slišimo razmeroma pogosto. Po drugi strani pa je težko formulirati njeno splošno veljavno definicijo. Povezujemo jo z iskrenostjo in pristnostjo v odnosih, odprtostjo v komunikaciji, nepopustljivostjo v načelih in doslednostjo v delovanju ter še marsikaj drugega. Večina ljudi pa jo vseeno razume kot način življenja, torej besedo, ki jo je enako kot govoriti treba tudi živeti, jo udejstvovati do sebe in do drugih. Nenazadnje pa enako pričakovati tudi od ostalih.

A ravno zaradi njene tesne povezanosti z našim družbenim delovanjem bi težko rekli, da je neodvisna od okolice, v kateri delujemo. Po eni strani sami do neke mere izbiramo svoje okolje in ga so-krojimo s svojimi lastnimi dejanji in odzivi na tuja. Po drugi strani pa smo z njimi pogosto na udaru in soočeni s preizkušnjami. Zaradi okolja se torej sčasoma lahko spremenimo mi sami. Popustimo lahko v nekakšni 'borbi za obstanek' ali v fatalističnem opazovanju družbe, kjer naj bi se bolje godilo nepoštenim. Ali pa se v odporu, ki ga čutimo od zunaj, preprosto umaknemo in ne vztrajamo svobodno na svoji poti.

V vsakem primeru je tako njeno nasprotje del življenja nas vseh, čeprav vsak zase verjame, da je pošten. Z njo smo včasih soočeni, ko se končajo meje našega odločanja in lahko zgolj opazujemo, ali pa že ko se tudi sami poslužujemo vsaj majhnih laži v imenu razsodnosti in diplomacije. Njena merila se tako pogosto nedoločena in resnično subjektivna, prav tako pa tudi prag tolerance pri vsakem posamezniku posebej. Ali bi jo morda morali razumeti kot črno-belo karakteristiko, za katero niso možne vmesne stopnje, in vseskozi 'delati ropot' glede tega?

Lahko se torej vprašamo, kakšen bi bil naš vsakdan, če bi bili vseskozi 100% pošteni. Zanimivo bi si bilo zamisliti posledice obeh možnih delovanj s širše perspektive in vidika prihodnosti: osebnost nas samih in spremenjene okoliščine, ki se gradijo z vsakim našim korakom. Vsekakor je naše osebno delovanje že doprinos k eni od slik, nenazadnje tudi s tem, ko brez predsodkov poskušamo dati prostor drugim, da iskreno povedo svoje, kot tudi priložnost, da delujejo pošteno.
 

Kot lahko dnevno svetlobo vidiš skozi male luknjice, tako se tudi človekov značaj kaže v malih stvareh. - neznan avtor
 

<<  prejšnji    naslednji >>