MAJ 2015: SAMOZAVEST

30.06.2015

Ne morem vam dati formule, s katero boste uspeli, lahko pa vam dam formulo, s katero ne boste uspeli. Glasi se: poskusite vsem ustreči. - Herbert Bayard Swope

 

Ali lahko naša samozavest raste na račun drugih tudi v pozitivnem smislu? Jo je sploh možno graditi brez najmanjše zunanje potrditve? Kakšno mesto ima nato pri tem notranja trdnost? Kako se le-ta kaže navzven in občuti navznoter? Ali je resnično v izključujočem odnosu z ranljivostjo in nemočjo?

Samozavest lahko najbolje opredelimo kot zavest o sebi, tj. poznavanjem samega sebe, in notranjo stabilnostjo, ki temu sledi. Prav to je namreč osnova, na kateri jo šele lahko ojačamo in sploh gradimo, pravzaprav z nenehnim delom in nikoli končanim procesom. Brez nje tudi kakršnakoli pomoč pri njeni rasti na račun drugih hitro izpuhti. Ali to drži, tudi ko to počnemo na pozitiven način, ko na primer naredimo nekaj dobrega za nekoga ali pa jo iščemo pri vzornikih? Nenazadnje pa tudi svojo samopodobo gradimo skozi odnose z najbližjimi in njihovim prečiščevanjem.

Pri samozavesti vedno lovimo ravnotežje med lastno notranjo trdnostjo in zunanjimi potrditvami. Ne da bi kadarkoli slišali dobro besedo od drugih, jo je namreč težko graditi iz nas samih, pa vendar te pohvale same po sebi ne pomenijo nič. Pasti morajo na pripravljena ušesa, ki jih sprejmejo in jim predvsem verjamejo. Vendar pa bolj kot primerjavo z drugimi, v kateri bi se počutili boljši, potrebujemo preprosto tiste hipne trenutke, v katerih se sami v sebi čutimo močni. Ti pa so pogosto odvisni tudi od okolice, saj se običajno veliko bolje počutimo z najbližjimi.

Takrat nas ni strah delati napak, ki so ključne za učenje, tako kot jih tudi lažje priznamo. Prav tako pa se samozavest do neke mere zagotovo kaže tudi navzven v urejenosti kot nekakšnem znaku samospoštovanja in celo zvestobe samemu sebi, kot neskrivanje in tudi suverenost v situaciji. Včasih pa tudi tako, da resnično iskreno pohvalimo druge ali pa jim trdno postavimo meje.

Ravno skozi njen temelj, ki je v čuječnosti in povezanosti s samim sabo – pris(o)tnosti in poštenosti do samega sebe, pa lahko sprejmemo tudi svoje ranljivosti. Je torej mogoče biti samozavestno nemočen oziroma samozavestno izraziti svojo nemoč? V tem da se namreč zavedamo svoje nepopolnosti in vseeno zaupamo.

 

Razumnost je umetnost, ki nas uči, kako daleč sme segati naša drznost. - Jean Cocteau

 

<<  prejšnji    naslednji >>