JUNIJ 2014: POSLANSTVO

17.06.2014

''Moje poslanstvo v življenju ni zgolj preživeti, pač pa cveteti; in to hočem početi z nekaj strasti, sočutja, smisla za humor in stila.'' -Maya Angelou

V kakšni povezavi je naše osebno poslanstvo z našo lastno notranjo resnico in stvarmi, ki so nam pomembne? Ali so konkretna situacija, zunanji svet in pragmatičnost pri njem res sploh kakorkoli zanemarljvi? V kakšne pasti lahko pademo pri njegovem iskanju in udejanjanju ter kako se izzognemo njihovim posledicam?

Pri prepoznavanju svojega poslanstva je ključen stik s sabo in svojo intuicijo, hkrati pa tudi svoboda izraziti svoj notranji glas. Njegova sopomenka - poklicanost - kaže na bistveni element poslušanja in posledično nujnega poguma biti mu zvest. Pri tem pa ne gre zgolj za odnos s samim sabo, temveč tudi z drugimi in s svetom, v katerem živimo in delujemo. Razumeti, kje si, in doprinesti svoj delež točno tam, v spoštovanju do ljudi okoli sebe in njihove lastnosti. S tem se vzpostavi ravnovesje med notranjim in zunanjim svetom ter integriteta v delovanju tukaj in zdaj.

Tako se poslanstvo lahko razume kot pot ali kot tisto, kar se na tej poti šele gradi, v vsakem sedanjem trenutku, v tem, kar si in delaš.

Pogosto se lahko v celoti prepozna šele za nazaj, v povezavi točk, skozi katere smo šli, in njihovih posameznih trenutnih smislov. Kot vedno gre za šolo, sprotno učenje skozi dane izzive, rast skozi ovinke in zablode, ki jih morda storimo. S takšnim pojmovanjem njegovemu iskanju dopustimo svoj čas in ne popustimo pod agresivnostjo pritiska po čimprejšnjem odkritju.

 

Ozaveščanje s preprostostjo


Najhujše je namreč ravno breme, izhajajoče iz zapovedi najti svoje poslanstvo, saj bolj kot karkoli drugega hromi naše delo. Iskanje hitro lahko postane zgolj izgovor v begu pred izbiro in resničnim delovanjem. Precej hitro pa ta pritisk radi izvajamo tudi na drugih, ki morda svojega poslanstva niti ne iščejo s tako vnemo kot mi, ali pa zanemarimo unikatnost vsakega posebej. Neredko pa popuščamo pod izraženimi dvomi in lastnimi strahovi. V takšnem položaju zgolj stagniramo.

Morda ni najbolj neumno pri sebi razčistiti svoje prioritete in vrednote, v skladu s katerimi želimo delovati tudi v najbolj vsakdanjih situacijah. Tako lažje prepoznamo svoja ključna vodila ter jih v možnosti izbire tudi argumentiramo. Skozi njihovo ozaveščanje razčistimo namene in sprožimo aktivacijo, izstopimo iz pasivnosti v komunikacijo in ustvarjanje. Vendar pa je prav mogoče pri tem dobro ne pozabiti, da je na koncu ključ v preprostosti in neobremenjenosti z nenehnim prevpraševanjem.

 

<<  prejšnji    naslednji >>