JANUAR 2015: POSLANSTVO

02.03.2015

Glavna naloga človeka v življenju je, da rodi samega sebe.
- Erich Fromm

Ali mora biti poslanstvo nekaj točno določenega in razdelanega ali se ga v resnici bolje zavedamo šele v delovanju? Ali smo dejansko nato v središču takšnega delovanja v skladu z lastnim poslanstvom zgolj mi sami? Ali lahko v nadaljevanju kako pripomoremo k širjenju zavedanja in ustvarjanju zavedne skupnosti?

Morda je res, da se veliko ljudi o lastnem poslanstvu niti ne sprašuje. Vendar pa gre večina med nami v življenju čez podobne procese in se pogosto s temi vprašanji sooči v trenutkih krize, osebne stiske, nezadovoljstva in občutka nemoči. V trenutkih torej, ko čutimo potrebo po spremembah tako v svojem življenju kot v družbi nasploh. Začetek iskanja tako najpogosteje sledi šoku in se posledično zgodi z bolečino.

Vprašanja, ki si jih bolj ali manj izrecno zastavljamo, so tako običajno osredotočena na to, kje čutimo svoje mesto, kdaj se čutimo najbolj mi ter ali delujemo v skladu s svojimi vrednotami. Te so namreč tisto globlje in dolgoročnejše, ki določa poslanstvo, sicer samo po sebi precej bolj spremenljivo, kot si večinoma predstavljamo.

Kristalizira se predvsem v delovanju, včasih dokaj ali popolnoma nezavedno, in se pogosto podre, ko je trdno formulirano. Prav tako imamo lahko različna poslanstva na različnih nivojih oziroma področjih. Zato vseskozi raziskujemo in preverjamo, preizkušamo nove poti, ko poskušamo najprej najti in potem ohraniti pravo smer. Vedno namreč v svojem počutju čutimo, ko ga zanikamo ali preveč silimo, kot tudi to, da smo na pravi poti. Poslanstvo je tako predvsem nekaj, k čemur stremimo v svoji aktivnosti in je z njo nujno povezano.

Od njega zato seveda niso neodvisna vsa mala dejanja ali ''manjša'' poslanstva v vsakdanjem življenju, ampak ravno obratno. Prav skoznje se namreč vsak dan izpo(po)lnjuje, skozi vsako konkretno pozitivno dejanje ter odnos do so-ljudi in naš doprinos k (zdravljenju) skupnosti.

Lahko namreč vsakodnevno pripomoremo k osveščanju in ustvarjanju odprtega prostora, ki posamezniku pomaga pri ugotavljanju, kaj je njegov dar danes in tukaj. Tako nam samim kot drugim pa je pri tem v največjo pomoč ravno pogovor o tem – tako lastni govor kot poslušanje – torej deljenje in so-povezava, ki hkrati predpostavlja in spodbuja povezavo vsakega z lastnim notranjim oziroma primarnim.
 

Če je po zaslugi nekega človeka na svetu nekoliko več ljubezni in dobrote, nekoliko več svetlobe in resnice, je njegovo življenje imelo smisel.
- Alfred Delp




<<  prejšnji   naslednji >>