Intervju: Šok zaradi nezaposlovanja še pride

04.10.2012

Kakšno je zaposlitveno ozračje v državi?
Vlada bolj kot ne mrtvilo, predvsem ni čutiti strategije aktivnega zaposlovanja. Po mojem mnenju se tudi tisti, ki bi morda želeli zaposlovati, zaradi še vedno toge zakonodaje v zaposlovanju vedejo zelo previdno. Večina delodajalcev išče notranje rezerve. Na trgu je nekaj svetlih izjem, tako med malimi, srednjimi in velikimi podjetji, ki izkoriščajo slabe razmere pri tekmecih in jim zato uspe pritegniti strokovnjake s točno določenega področja v svoje vrste. Tudi med brezposelnimi je veliko zanimivih profilov in velika ponudba omogoča pogumnim podjetjem, da v kriznih časih kadrujejo tudi »na zalogo«. In podjetja z jasno vizijo to tudi počnejo, zanje je kriza v resnici priložnost. Pridobijo kader, ki ga v prejšnjih časih niso mogli dobiti.

Kateri poklici so torej ta hip v prednosti pri povpraševanju in kateri kadri se lahko bojijo za svoje službe v krizi?
Ne pričakujem povečanega povpraševanja po novih zaposlitvah, ker ni novih projektov. Usmeritev, ki jo že nekaj časa opažam in vliva malo upanja, je, da se čedalje več ljudi, ki že imajo nekaj izkušenj ter seveda znanje, odloča za samostojno pot na različnih področjih delovanja. To gre z roko v roki s smernicami v podjetjih, da na trgu poiščejo nekatere storitve, ki so jih do včeraj opravljali znotraj podjetja, danes pa obseg teh krčijo ali pa ga želijo kakovostno nadgraditi in uporabljajo tako imenovani outsourcing. Dovolj prostora je še vedno za res dobre prodajalce, saj se mora dober prodajalec, stroškovno gledano, vedno pokriti. Podjetja iščejo ne samo nove trge, temveč tudi nove zamisli, izdelke in storitve, zato je dovolj prostora za kreativne kadre, ki znajo ideje tudi uresničiti. Nekvalificirane delavce, ki jim je uspelo ohraniti službe in so po mojem mnenju največkrat še zelo neprožni ter v starosti, ko se upirajo vsem spremembam, a imajo pred sabo še 15, 20 let delovne dobe, pa je upravičeno strah.

In brezposelnih je čedalje več; kaj svetujete podjetjem, da bi zaposleni ohranili raven dela in bi bili kljub vsemu še motivirani?
Ni dovolj v letna poročila zapisati, da so zaposleni naše največje bogastvo, tako je treba delati tudi v praksi - se ukvarjati z zaposlenimi, prepoznavati potenciale in razvijati potrebne kompetence. Motivirani smo takrat, ko nam uspe zadovoljevati naše potrebe, in prav potreba po varnosti je najpomembnejša. V naših projektih se je najbolj izkazala praksa ciljnega vodenja in jasnega izražanja pričakovanj. Gre za hierarhijo ciljev. Če meni uspe doseči moje cilje, prav tako pa tudi vsem mojim sodelavcem in nadrejenim, potem je tudi uresničitev ciljev podjetja verjetnejša. S tem pa tudi obstoj tega na trgu in moja, naša služba ne bo negotova. Ni velike filozofije: jasna vizija, strategija, prevedena v cilje, vsak naredi, kar je treba, usklajeno in dogovorjeno.

Kakšen bo trg dela letos; kakšne spremembe lahko pričakujemo?
Prepričana sem, da bo brezposelnost še rasla, pri tem ne vidim pametnega razloga, ki bi govoril proti. Slovenija nima jasne vizije in zato ni projektov, ki bi omogočali nova delovna mesta. Nismo še dosegli dna in tega bo prinesel šok. In pri tem vidim svetlo stran. Trenutek streznitve prinese resnico, in ta je, da ni dovolj čakati, da bo nekdo drug poskrbel zate, temveč je treba prevzeti svoj del odgovornosti in se dejavno lotiti potrebnih sprememb.

Kako pa se naš trg dela odziva na krizne razmere; kaj so podjetja že spremenila za premagovanje krize?
Trg dela se je odzival prepočasi, še vedno je premalo prožen. Je nekaj lastovk v aktivni politiki zaposlovanja, kjer država poskuša spodbujati težje zaposljive profile. Reforma je nujno potrebna in bo omogočala delodajalcem večjo prožnost pri zaposlovanju. Nujno je treba narediti tudi premik v razmišljanju, da samo zaposlitev za nedoločen čas nekaj šteje. To preprosto ni res, razmere na trgu se spreminjajo, danes je dovolj projektov in že jutri jih je lahko nekoliko manj, torej mora trg delovne sile temu gibanju slediti, in ne obratno. Podjetja so se z različnimi prijemi odzvala na krizo. Tista, ki so še vedno »živa« in mogoče celo rastejo, so iskala notranje rezerve in nove priložnosti zunaj.