Imejmo ambicije, ne instantnih rešitev

15.03.2016

Imejmo ambicije, ne instantnih rešitev
Andrej Božič

Zgledujmo se po najboljših, sprašujmo, kako jim je uspelo, kje so se srečali z ovirami in kako so jih premagali.

Biti uspešen in ambiciozen so zaželene lastnosti, a le redki so se pripravljeni odrekati za doseganje velikih ciljev. Prevečkrat izberemo lažjo pot - takojšnje, instantne rešitve, željo po uspehu pa nadomestijo nezadovoljstvo in resignacija. Pri tem ne gre za to, da ne bi imeli ambicij, preprosto se zadovoljimo z manj, in to (pre)hitro.

Številni mladi, ki se zavedajo, da zmorejo, znajo in lahko dosežejo več, pa iz nespodbudnega okolja odhajajo v tujino. To nas žalosti, jezi, pa vendar pogosto nimamo odgovora, kakšna je naša dolgoročna vizija. Kaj bomo naredili, da se bodo mladi vrnili, kaj bomo storili, da bodo naša podjetja uspešnejša in mi z njimi, kaj bomo ukrenili, da bomo doma ustvarili okolje, ki nas osrečuje, motivira. Kaj bomo torej naredili sami?

Prvi korak je gotovo odkrita in poštena komunikacija, ki nas pripelje do tega, da se soočimo z realnim stanjem oziroma smo pripravljeni na streznitev, kot temu rečemo v BB-modelu vodenja podjetij, ki sem ga razvil s timom v svojem podjetju BB Svetovanje. Z ekipo ga uporabljamo tako za sanacije družb kot za primere, ko hoče podjetje izboljšati svoje sicer solidno poslovanje. Jasno identificiramo področja, kjer delamo napake, in ugotavljamo, kaj delamo dobro. Šele ko se ljudje soočijo s stvarnostjo in odvržejo iluzije, na primer »saj bo šlo nekako«, se lahko začneta na novo oblikovati poslanstvo in vizija z ambicioznimi cilji.

Večina od nas je bolj motivirana, ko delamo v timih, majhnih ali velikih. Filozofinja, fizičarka in avtorica številnih del s področja menedžmenta Danah Zohar pravi, da mora vsaj 75 odstotkov ljudi podpreti skupno vizijo in poslanstvo, če želimo razvoj in uspeh zagotoviti dolgoročno. To je teorija, ki je potrjena v praksi. Ampak ljudje morajo pri tem videti tudi koristi zase, pri podjetjih to pomeni, da zaposleni vidijo možnost uresničevanja tudi nekaterih svojih osebnih ciljev, ki so jim pomembni - na primer svojo rast na poslovnem ali zasebnem področju, da se bodo v podjetju lahko zaposlili njihovi otroci, da se bo z dobrim poslovanjem podjetja razvila tudi lokalna skupnost in podobno. In takrat so pripravljeni narediti tisti dodaten korak pri doseganju ciljev podjetja, ki se pokaže v rezultatih podjetja. Tu pa odigra glavno vlogo vodstvo, ki mora gledati daleč naprej in imeti vizijo podjetja ne le za leto dni, niti pet ali deset let, ampak za 20 let in več. Pri tem pa mora čas in energijo vložiti predvsem v komuniciranje, da večina zaposlenih razume in sprejme vizijo ter poslanstvo.

In spet smo pri ambicijah. Vsi, ki jih imate in jih tudi uresničujete, veste, da to ni vedno lahko in preprosto. Ob tem si zlahka v spomin prikličem rek nekdanjega ameriškega predsednika Johna F. Kennedyja: Ne sprašuj, kaj država lahko stori zate, vprašaj se, kaj lahko ti storiš zanjo, ki ga lahko prenesemo tudi v podjetje. Kaj lahko storim že danes, da bo podjetje uspešno tudi čez sto let? Čarobne krogle nimam, ampak zgodovina, izkušnje potrjujejo, da dolgoročno prodorna podjetja ne spijo na lovorikah današnjega uspeha, ampak imajo ambicije - so inovativna in imajo odgovore na izzive, ki včeraj še niso niti obstajali.

Da Slovenci znamo biti ambiciozni, dokazujejo naši vrhunski športniki, start-upovci in tudi druga uspešna slovenska podjetja, ki inovirajo in iščejo rešitve v svojih timih za izzive prihodnosti. Zgledujmo se po najboljših, sprašujmo, kako jim je uspelo, kje so se srečali z ovirami in kako so jih premagali. Bodimo zmagovalci, ker imamo za to vse potenciale!

Kolumno si lahko v preberete tudi v tiskani izdaji revije, ki je izšla 11. 3. 2016, spletni članek v reviji Manager pa na tej povezavi.