Za poklic moraš biti poklican - članek v časniku Dnevnik; 24.03.2012

24.03.2012

Morda za začetek: vsaka sprememba je tvegana, vedno obstajata dva izida. Sprememba nas lahko vodi na boljše, lahko pa zgrešimo pravo pot in se (ponovno) znajdemo v slepi ulici. Najbolj pomembno je, da oba izida sprejmemo kot nekaj normalnega. Gre za izkušnjo, uvid, novo spoznanje in priložnost za premik naprej. Govorim seveda predvsem o tisti vrsti spremembe, ki nas ponovno vrne na izhodišče. A tako se zdi samo na prvi pogled. Tudi če nam v nekem poskusu spodleti, to ni razlog za vdajo.

Ko se odločimo za spremembo, je zelo pomembno, da se vprašamo, ali je načrtovana sprememba v skladu z našim poslanstvom, namenom, poklicanostjo. Če to ni usklajeno, bomo zastavljeni cilj verjetno dosegli, kar nam bo začasno nudilo nekaj zadovoljstva, vendar bo to zadovoljstvo prej ali slej splahnelo in ponovno se bomo znašli v spirali nezadovoljstva. Naš cilj je, nenazadnje, kariera iz strasti.

Preden začnemo postavljati cilje in načrtovati spremembo, se moramo vprašati, kaj je tisto, kar nas vleče naprej. Kam kaže naš notranji kompas, naša intimna želja. Najbolj preprosto bi bilo, če bi se s tem vprašanjem začeli ukvarjati že v osnovni šoli, saj smo takrat še nepopisan list papirja in je naravne težnje in darove najlažje prepoznati. Ampak nič hudega, če se s tem vprašanjem soočamo kasneje, tudi v srednjih letih, saj se takrat s spremembami soočimo na podlagi dragocenih izkušenj, ki so se v naš bivanjski sistem vgradile v obliki življenjske modrosti.

Za začetek se torej otresimo prepričanja, da moramo na isti karierni poti ostati vse življenje. Najbolj očitno se ta tendenca kaže pri mladih. Pogosto končajo več kot samo eno fakulteto, praviloma zelo različnih smeri. Enako so na velike spremembe pripravljeni tudi pozneje na profesionalnem področju. Pričakuje se, da bo generacija, ki prihaja, naredila po dve ali tri zelo različne kariere, velike spremembe, da se na primer finančnik začne ukvarjati z vrtnarstvom, pa že danes niso nič posebnega.

Ko začutimo, da je čas za spremembo, je najbolj pomembno, da pridemo do res kakovostnega uvida v to, kar čutimo, da je naše poslanstvo. Uvid prepoznamo takoj, enako dobro pa vemo tudi, kdaj poskušamo sami sebe prenesti naokoli. Iskanje poklicanosti je proces, ki ga začnemo s prvim vprašanjem, s prvim dvomom o smiselnosti svojega profesionalnega življenja. Kasneje je modro, če nam na tej poti še kdo pomaga. Lahko je to nekdo, ki nam je blizu, družinski član ali prijatelj, še bolje pa se obnese usposobljena nevtralna oseba, 'coach'. Naš spremljevalec mora namreč znati kar dobro postavljati neprijetna vprašanja, ki nas predramijo iz utečenega razmišljanja in zakoreninjenih prepričanj ter sprožijo proces uvida.

Prepričanja in obrambni mehanizmi so naš največji sovražnik v iskanju povezanosti z notranjim jazom, ki nam vedno skuša prišepniti, kaj je dobro za nas. Gre za blokade, ki si jih najlažje predstavljamo v obliki opek, ki smo jih postavili v teku življenja. Na primer: Matematika mi nikoli ni šla od rok; ali pa: Vsak dan moram skuhati kosilo, drugače nisem dobra mama; ali: Ples ni za prave moške ... Bolj močno lepilo smo pri tem uporabili, težje se bomo soočili s spremembo, toda v življenju vsakega kdaj nastopi trenutek, ko je treba kakšno opeko zamenjati ali pa v zid narediti odprtino za okno. Pogosto pri tem pomaga preprosto vprašanje, ki se glasi: Ali je to res?

Začnimo torej s tem preprostim vprašanjem in se nato odkrito pogovorimo sami s seboj. Kaj resnično obvladam? Pri čem neizmerno uživam in povsem pozabim na čas? Kaj sem najraje počel kot otrok? To je naša osnova, na kateri bomo začeli graditi. Morda tudi povsem nov poklic, saj živimo v obdobju, ko nenehno nastajajo novi poklici, ki izvirajo iz notranje poklicanosti posameznikov.

Za konec le še dvoje pomagal, ki nam bosta v veliko pomoč kasneje, ko bomo že stopali po poti proti izbranemu cilju. Dobro razmislimo o višini cene, ki jo sprememba terja od nas. Pa ne zato, da bi nas od nje odvrnila, ampak zato, da bomo nanjo pripravljeni, če bo morda treba žrtvovati nekaj trenutnih materialnih in nematerialnih dobrin. In ne pozabimo na ekologijo odnosov. Vsi smo vpeti v različne odnose in socialne mreže, zato je prav, da svoje namere pojasnimo vsem bližnjim ter si zagotovimo tudi njihovo podporo. Tako se ne bomo spotaknili že na prvi oviri, na katero bomo naleteli, saj bomo nanjo pripravljeni.

Odgovorite si na vprašanja:
1. Kaj bi se zgodilo, če bi uresničil svoj cilj?
2. Kaj bi se zgodilo, če ne bi uresničil svojega cilja?
3. Kaj se ne bi zgodilo, če bi uresničil svoj cilj?
4. Kaj se ne bi zgodilo, če ne bi uresničil svojega cilja?